© matevž koncilja

druge slike:

Zelenkasta strniščnica/Stropharia aeruginosa ji je zelo podobna, vendar ima le ta, ko je zrela, rob lističev belo nakosmičen.

Stropharia caerulea/modrikasta strniščnica ni jedilna goba. Malo je avtorjev, ki jo imajo za užitno. Ewald Gerhardt ("Der große BLV Pilzführer, 2001) pravi, da ni kvalitetna goba in jo pusti uživati pod pogojem, da se pred kuhanjem ali pečenjem odstrani sluzasto kožico s klobuka. Jaz te gobe še nisem jedel in je ne nameravam jesti, ker ne čutim potrebe.

Na tem mestu povem, da jaz "jedilne" in "užitne" gobe različno pojmujem. Jedilne so za mene gobe, ki imajo odličen okus in jih v naravi v zadostni količini lahko najdemo, niso popolnoma zaščitene ter jih v naših krajih že vseskozi brez škode lahko jemo. V bistvu jem samo malo vrst, ki jih imam za posebno dobre, to so jurčki, lisičke, marele in cigančki. Teh je v Turjah dosti. Užitne in pogojno užitne pa so za mene gobe, ki bi jih tudi lahko brez škode jedli, vendar nekatere samo pod posebnimi pogoji oziroma po posebni pripravi. Posamezne izmed njih so surove hudo, če ne smrtno nevarne, k tem spadajo bisernice in mraznice. Mnogo teh užitnih gob je brez vsakršne kulinarične vrednosti, bodisi da so majhne, krhke, nearomatične in ni potrebe, da bi se teh nažrli samo zaradi tega, da bi lahko sami sebi dokazali, da jih tudi prenesemo. Skrajno neodgovorno pa bi bilo, če bi gobe, ki smo jih določili po priročnikih kot užitne poklanjali še drugim, že zaradi tega ne, ker gobe ne prenesejo vsi enako, nekateri pa so alergični proti gobjim beljakovinam in gob sploh ne smejo jesti.

V gobarskih priročnikih že iz komentarjev glede užitnosti lahko izberemo ali se gre za dobro užitno gobo. Gobe "slabše kvalitete" se po mojem res ne splača nabirati. Ko pa naletimo na izraze kot "verjetno", "ni nevarna" goba, užitnost neznana in podobno, tedaj pa se moramo takih gob sploh izogibati. Na vsak način je dobro, da imamo doma več priročnikov in podatke med sabo lahko primerjamo. Ko nazadnje res mislimo jesti kakšno vrsto, ki smo jo na novo določili, pa je najbolje, da v takem primeru prosimo za nasvet determinatorja.

Da še povem, kako sem enkrat postal žrtev "neprave" zastrupitve: En zelo dober prijatelj mi je namreč prinesel bleščavo luskarico/phaeolepiota aurea (v Sloveniji je zaščitena) in mi jo priporočil da jo spečem z drugimi gobami, sam pa se ni nameraval udeležiti jela. Jaz sem opise te gobe v literaturi že prej poznal in sem bil zaradi nasprotujočih interpretacij glede užitnosti te gobe skeptičen, pa sem jo kljub temu pripravil in jedel, ker mi jo je dal prijatelj. Potem pa me je dobre pol dneva želodec bolel. Kljub temu nisem bil jezen, ampak sem si rekel, da bom v bodoče bolj pazil nase. Ljudje smo gotovo individualno vsak za sebe posebno občutljivi in se moramo tega zavedati.

Seveda so med užitnimi tudi zelo dobre gobe, vendar zastopam stališče, da moramo varovati naravo in vzeti od nje samo to kar res potrebujemo. Če poznamo pri nas redke gobe, ki so sicer užitne, jih raje pustimo pri miru, da lahko služijo naravi in jo krasijo. Navsezadnje pa potem tudi živali lahko kaj najdejo, ki imajo gotovo prve pravico, da se z gobami hranijo.

"Mikofagi" se pri izbiranju gob za jed v dobri novejši literaturi lahko še dodatno orjentirajo. V tem oziru se mi zdi najboljša knjiga Walterja Pätzolda "1x1 des Pilzesammelns" (2004), ki tej temi posveča posebno pozornost in ve, o čem govori. Meni se zdi dokaj zanimivo, da on od svojih užitnih gob oceni le dobrih 20 vrst kot prvokvalitetne. To knjigo zelo priporočam, ker je avtor v njej strnil ogromno praktičnega znanja in so njegovi nasveti sami že desetkrat več vredni kot knjiga košta.
Za naše kraje so seveda v velik prid slovenske knjige, ker se omejujejo na lokalno mikofloro. Jaz predvsem cenim knjigo "Naše gobje bogastvo" (1988), o kateri bi si želel, da bi jo morda pomnoženo z najnovejšimi izsledki tudi glede užitnosti gob, morda nekega dne spet na novo izdali.