Turje

Turje, to je precej razsežna gmajna, ki leži med dvema glavnima cestama, ki peljeta v Celovec, ena preko Škofič in Hodiš, druga pa preko Št. Ilja in Bilčovsa. Dolga je okoli 10 km, široka pa kakih 5 km in je del Gur (po nemško Sattnitz) Najvišja točka je visoka 929 m in je blizu Bilčovsa. Sicer pa je povprečna višina okoli 800 m. Turje obdajajo predvsem na šentiljski in hodiški strani peči, ki so že pred davnimi časi vzbujale zamisli ljudem. Ostale so nam kot povesti o Žalik ženah.

Razgledi iznad skal so ob vsakem vremenu sanjsko lepi. Gorjanci imenujejo „sedlaže“ ponosno mistični kraj. To je postaja ob pešpoti 2d „Plätze der Kraft/Mesta moči“, ki naj bi obstojala že 9000 let. Ali je to mogoče? Popotnik sem bral to na informacijski tabli bilčovske občine. Na spletni strani
www.ludmannsdorf.at boste izvedeli še kaj več.

Debela peč nad Rovami nudi najlepše razglede na Rož in Karavanke.

Turje sestavlja mešan gozd, prevladuje pa navadna smreka. V notranjosti Turij se nabira voda. Nekateri pravijo, da je notri kar celo jezero. Ne vem. Pač pa je ob vznožju precej vrelcev. In tudi jame so. Najznamenitejša izmed njih je „zvoneča jama“, ki ni prosto dostopna. Je pa odprto brezno. To je blizu „puaza“ za pečmi. Moj brat Nacko se je pred leti spustil dol in prinesel na dan stalaktit.
V Turjah se nahajajo tudi ležišča rjavega premoga. Odkopavali so ga še po prvi svetovni vojni. Zadnje rove so v Turjah zasuli, ko so razširili cesto za tovornjake. To bo gotovo že kakih 15 let od tega. Ime "pri Knapah" pa je za ta kraj ostal.

Tako so Turje polne zanimivosti, za katere se jaz ne smem meniti, ko iščem gobe. Sicer nič ne najdem.